PLANINSKE ZGODBICE

Veliko vas je planincev, bili pa ste na še več izletih!
Spodobilo bi se, če bi se kdo ojunačil ter mi poslal kakšno svojo dogodivščino.
Kdorkoli ima kakšne anekdote, zgode, nezgode ali prigode,
ki bi sodile tu zraven, naj mi prosim to sporoči!
napiši zgodbico

Tura na Srednjo Ponco (2228m), 25.06.2016

Zvonko Reljanovič
Predstavitev v PDF obliki


Tura na Veliki Vrh na Begunjščici (2060m), 04.06.2016

Zvonko Reljanovič
Predstavitev v PDF obliki


Izlet na Komno (1520 m), 23. januar, 2016

Srečko Jugovic
Predstavitev v PDF obliki


Tura na Tičarjev dom na Vršiču - 26.09.2015

Zvonko Reljanović
Predstavitev v PDF obliki


Škrbina pod Prestreljnikom 18.4.2012

Pozdravljeni!

Medtem, ko je v dolinah deževalo prejšnji teden, je v visokogorju snežilo in kot običajno je pregled na internetni strani Turni klub Gora terjal hitri odziv. Tako sva s prijateljem Radotom danes po dveh urah vožnje iz Ljubljane prispela na Nevejsko sedlo, kjer so smuči romale na nahrbtnik, nahrbtnik pa na najine hrbte in tako sva šla prvih pol ure. Potem so se smuči preselile na noge in nadaljevala sva vzpon po neratrakiranem smučišču do koče Gilberti na višini 1850m. Ker sva od tam letos že bila na Rami nad sedlom Vršič, sva se tokrat namenila na sedlo Prevala pogledat slovensko smučišče Kanin. Zjutraj je bil sneg pomrzjen in kmalu so nama počasi a vztrajno zmanjševale moči. Pred Prevalo so megle prekrile ne le nebo temveč tudi najino pot. Nad Prevalo sva zastala in že skoraj obupala nad vremenom. Pripravila sva se za povratek, ko so se megle počasi razkadile. Pse zopet na smuči in veselo naprej na Škrbino pod Prestreljnikom, kjer sva najin vzpon tudi zaključila. Po kratki pavzi sva pričela smuk v dolino z mnogimi postanki tako za slikanje kot tudi nabiranje moči. Sneg se je medtem odtajal in bilo je pravzato pomladno smučanje a kljub temu naju je čakalo še nošenje smuči do avta in povratek domov. Krasna kratka a lepa tura.

Silvo Baznik
Pa še slike


Sedlo Vršič 2280m - 24.3.2012

Pozdravljeni!

Malce prekmalu za gondolo na Nevejskem prevalu, zato srenače na smuči in po poledeneledm smučišču sva se s prijateljem Radotom povzpela na višino 1850m, kjer je koča Gilberti in izhodišče za turne smučarje. Tokrat sva se odločila iti po levi klasični varianti na sedlo Vršič na višino 2280m pod Pečmi in Srednjim Vršičem. Medtem je gondola pripeljala prve smučarje in kmalu se je vila kolona proti vrhu, preko kotanj, polnih novega snega, v senčnih pobočjih seveda pršiča. S sedla sva se kot večina povzpela pod sam rob stene, kjer nas je sonce prijetno grelo a v daljavi so se že zbirali oblaki. Okrepčilo pred smučanjem vedno dobro de in tudi tokrat ni bilo drugače. Največ nas je bilo Slovencev in nekaj Italijanov. V pomanjkanju snega v domačih gorah je potrebno pogledati čez mejo. Smučanje naravnost idealno. S sedla sva se nemudoma odpeljala v senčna pobočja pod strmimi stenami in se predala užitku vijuganja in prečenja v pršiču. Tokrat sva se držala vznožja sten dokler je šlo, potem pa po strmem pobočju na sonce in ojužen sneg. Le z nekaj stopicanja sva se vrnila do koče in nato po smučišču v dolino, skoraj do avta. Čez nekaj dni bodo nekateri deli smučišča že goli, kajti sneg hitro pobira. Še postanek pri Zelencih in hitro sva bila v rodnem mestu.

Silvo Baznik
Pa še slike


Križ 17.3.2012

Pozdravljeni!

V ranem jutru sva s prijateljem pripeljala v Turkov rovt v Vratih in zapustila avto. Podala sva se ob robu poledenele ceste do parkirišča pri Aljažu in v gozd po planinski poti. Prvi sneg sva začutila pod nogami pod strmimi stenami Dolkove glave a ker so pred nama naredili lepo pot, sva stopala hitro proti dolinici pod Stenarjem. Nisva bila edina, pred nama in za nama še cel regiment neučakanih smučarjev. Vsi smo hoteli izkoristiti lep dan, ki pa ga je pričel spremljati veter, sprva nežen, kasneje močnejši in na grebenu Križa že silno močan. Ker me je malce prestavljalo in greben se je svetil v ledeni preobleki, sem izpustil zadnjih petdeset višinskih metrov, se pripravil na smučanje in se spustil do prijatelja. Nekateri so šli na vrh pa tudi z vrha z derezami in redki so smučali zadnje višinske metre. Kakorkoli, naslednjič pa na vrh. Smučanje z grebena solidno, pod Križem naravnost idealno glede na razmere in tudi pod Stenarjem krasno. Šele nižje sva naletela na moker pomladanski sneg in se spustila v žleb do zadnje zaplate, ko so smuči romale na nahrbtnik in po kamenju v gozd in dolino.

Silvo Baznik
Križ 17.3.2012


Galerija 2011

V letu 2011 sem naredil sam in s prijatelji večje število izletov.
S seboj nosim fotoaparat in v začetku vsakega naslednjega leta objavim na spletni strani IZBOR FOTOGRAFIJ.
Ker menim, da so slike vredne ogleda, vam pošiljam link na katerem si jih lahko ogledate.
Silvo Baznik
Galerija 2011


Kotovo sedlo 10.3.2012

Dan se nagiba v večer in čas je, da zapišem današnjo pot. Zjutraj sem najprej odpeljal ženo na zbirališče, od koder so se popeljali na smučarsko tekmo na Roglo. Jaz pa sem odbrzel po avtocesti novemu turnosmučarskemu cilju naproti. Parkiral sem v Planici, oprtal smuči in pričel hojo. Kmalu so smuči romale na noge in po poledeneli tekaški progi z malo snega do Tamarja, kjer sem srečal prve planince in smučarje. Pot skozi gozd v Mali kot je bila že boljša. V Malem kotu sem nataknil srenače na smuči in po delno ledeni strmini nadaljeval pot pod Ozebnik in desno na Veliki Kot. Kratek predah za okrepčilo in že sem se podal za smučarji na Kotovo sedlo, kjer pa je iz Koritnice pihalo kot za stavo. Zato ni bilo z načrtovanim postankom na sedlu nič. Hitro kože s smuči, priprava za smuk in hitro smučanje po "rebercah" v zatišje pod Jalovcem. Tam sem našel pravo flanko s kakšnimi tremi centimetri mehkega snega na trdi podlagi in juhuhu sem bil pri velikem balvanu na Velikem Kotu. Kakšna sreča, štirje smučarji in seveda slikanje. Še enkrat malica in smučanje v Mali Kot, kjer sem se poslužil trase prejšnih smučarjev. Trdo, ledeno itd., veliko truda za malo užitka dokler nisem nižje naletel na še nedotaknjeno površino z lepim snegcom na trdi podlagi. Krasno vse do gozda v Tamarju. Skozi gozd lepo čeprav sem se večkrat ustavil sicer bi letelo kot strgana skira. Od koče v Tamarju pa zopet na "tekaško" progo. Sonce je omehčal poledeneli sneg in tudi led je bil smučljiv. Z nekaj prestopanja sem snel smuči skoraj pri avtu. Kljub tekmi v Podkorenu je promet tekel tekoče in kmalu sem bil doma.
Silvo Baznik
Kotovo sedlo 10.3.2012


Rodica 1.3.2012

1.3.2012 - jutro naju je s prijateljem Radotom pozdravilo na poledeneli gozdni cesti nad Laškim rovtom. Ker dalje ni šlo z avtom, sva vzela nahrbtnike s smuičmi in stopila v gozd proti planini Suhi. Pod dobri uri sva prišla do snega in nato do planine. Nad planino sva s pomočjo derez prehodila strmino do Lepe Suhe in nadlajevala s smučmi pod Malo Rodico na sedlo med Rodicama in se povzpela, jaz s smučmi na nogah, prijatelj pa na nahrbtniku na najin cilj, Rodico, 1966m vrhom v južnobohinjskih gorah. Lep sončni dan in poezija sicer skromne snežne odeje sta naredila svoje. Smučanje v Lepo Suho čudovito, na planino Suho pa po skorjastem, predirajočem snegu. Sledila je smuka skozi gozd in nato pešačenje do avta.
Silvo Baznik
Rodica 1.3.2012


Vrtača preko Zelenice, 11.6.2011

Vrtača preko Zelenice, 11.6.2011


Škrbina pod Prestreljnikom in sedlo pod Belo pečjo 22.04.2011

Škrbina pod Prestreljnikom in sedlo pod Belo pečjo 22.04.2011


PARKLJEVANJE – 6. december 2008

Dom radioamaterjev, Žagarski vrh


IZLET NA TRAVNO GORO – 10. november 2007

Ob sedmih zjutraj smo se zbrali pri Petrolu v Zalogu, kjer imamo zborno mesto. Od tam smo se z avtobusom odpeljali dogodivščinam naproti.

Prav veseli smo bili, da je zjutraj posijalo sonce, ker je prejšnji dan padalo kot iz škafa. Vzdušje je bilo kar prijetno, kljub zgodnji uri. Kar hitro smo se pripeljali do Sodražice, od koder je bil naš start na Travno goro.

Jutro je bilo zelo mrzlo, vendar smo se hitro ogreli, ko smo začeli osvajati strmino. Pot nas je vodila po lepi gozdni poti do vrha planote. Od tam je bil prekrasen pogled na Kamniške Alpe, Triglav, Karavanke. Vse je bilo obsijano s soncem, z eno besedo prekrasno. Bilo je tudi nekaj snega, ravno toliko, da so se malo kepali. Ko smo se malo okrepčali in odpočili smo se morali vrniti v dolino. Pot nas je vodila zopet po lepi gozdni poti, vendar je bila ta pot kar malo predolga. Ni bila zanimiva, ker ni bilo kakšnega razgleda. Najhujše je bilo, ko smo prišli na asfalt in smo po njem hodili še eno uro in pol. Ko smo prišli v Ribnico nas je že čakal avtobus.

Vtisi so kljub vsemu lepi, važno je bilo, da so bili vsi zadovoljni.

Udeleženci izleta: Tone Kresnik – vodnik, Toni Matjažič, Stane Curk, Jože Curk, Srečko Jugovic, Zvone Reljanović, Tomaž Stražar, Janja Stražar, Vesna Pavšelj, Jelka Kresnik, Tadeja Kresnik – 10 let, Maša Mihelič – 10 let in dve udeleženki iz PD Polje.

Jelka Kresnik-Košuta

Slike:
Mladi planinki Skupinska slika na Travni Gori V avtobusu na poti domov



KOSTANJEV IZLET – GOLIŠČE – 13.OKTOBER 2007

Zopet je sobota. Zgodaj zjutraj smo se prebudili, ker smo imeli izlet, oziroma kostanjev piknik. Sam pogled skozi okno ni kazal kakšen lep dan. Bilo je temno in megleno jutro. Vendar smo kljub temu napolnili nahrbtnike in se odpravili na železniško postajo. Z vlakom smo se peljali do Kresnic, od tam pa peš proti Golišču. Kljub mrzlemu vetru, ki je pihal po dolini je bilo vzdušje prav veselo.

Z ozirom, da je to bil kostanjev izlet, smo med potjo nabirali kostanj, nekateri pa so imeli več sreče in so našli tudi nekaj jurčkov. Čeprav je mesec oktober čas kostanja, je letos dozorel že mesec prej in ga je bilo bolj malo, ker so ga ljudje pobrali. Toda za nas ga je bilo dosti. Ko smo prišli na vrh, do kmečkega turizma na Golišču so fantje – Tone, Toni in Dušan narezali kostanj, Tadeja pa ga je pridno nosila v boben za peko. Gospodar kmetije je pokazal, kako se s to rečjo rokuje in ni bilo nobenega problema. Komaj smo čakali, da se je prvi kostanj spekel. Največ smeha je bilo pri lupljenju, ker je bilo kar nekaj črvičkov skritih v notranjosti. Kljub temu smo ga jedli, nekaj smo ga pa dali tudi drugim obiskovalcem in so bili zelo veseli.

Ko smo se dobro podprli s kostanjem, golažem in polento, smo se odpravili v dolino. Pot nas je vodila mimo Velike Štange proti Jančam. Velika večina ni bila preveč navdušena, da bi šli do Janč, zato smo se odločili, da gremo že prej proti dolini. Ko smo prišli v Jevnico je bila že kar tema, za nameček pa nam je pred nosom odpeljal vlak, tako da smo naslednjega morali čakati eno uro in pol.

Kljub vsemu smo dan lepo preživeli.

Udeleženci izleta: Tone Kresnik – vodnik, Toni Matjažič, Dušan Bremec, Zoran Reljanović, Vesna Pavšelj, Jelka Kresnik, Tadeja Kresnik – 10 let, Janja Stražar, Jože Jandrlič

Jelka Kresnik - Košuta

Slike:
Priprava kostanja za peko Po kostanju je tudi žeja Tadeja in Janja Za konec ena gasilska



IZLET NA KOZJAK – 29. in 30. september 2007

Ta izlet je postal že tradicionalen, na programu ga imamo že od leta 1999. Vendar prvotno je bil to izlet na Pohorje, ker smo ga prehodili po dolgem in počez, smo se lansko leto odločili, da raziščemo hribovje za Pohorjem in to je Kozjak. Razprostira se od Dravograda do Maribora. V lanskem letu smo osvojili Košenjak, ki leži na zahodnem delu Kozjaka, letos pa je pot potekala po vzhodnem delu.

Z vremenom smo zopet imeli srečo. Prejšnji dan je bila nevihta, še v soboto zjutraj je malo rosilo, vendar smo vseeno šli. Peljali smo z vlakom do Maribora. Pričakalo nas je prelepo sončno jutro, tako smo vsi bili polni energije.

Pešpot nas je tokrat vodila izpred železniške postaje v Mariboru proti Trem ribnikom. Vendar ne bi bil ta izlet popoln, če ne bi že na začetku malo zašli. Namesto, da bi šli proti Trem ribnikom, smo šli proti Kalvariji. Po posvetu z domačinom nas je prijazno pospremil do pravilne poti čez Mestni hrib. Od tam naprej pa nismo imeli problemov. Pot je potekala po gričevnatem svetu mimo vinogradov mimo vasi Vinarje, naprej do vasi Šober. Tam smo imeli malo počitka, marsikdo se je rad okrepčal z domačo kapljico. Nato nas je strma pot vodila na vrh svetega Urbana. Tam je bil malo daljši počitek. Kar težko smo po počitku nadaljevali pot, ker smo bili že kar utrujeni. Nato se je pot vila naprej, ni in ni bilo konca strmine. Po nekaj urah smo prišli do vasi Gaj nad Mariborom. Ustavili smo se na turistični kmetiji, kjer smo bili deležni tudi vročega kostanja. Vendar naša pot za ta dan še ni bila zaključena, morali smo priti do doma na Tojzlovem vrhu, kjer smo prespali.

Pot je bila kar naporna in dolga – 6 ur, tako da smo vsi že komaj čakali, da pridemo v dom, kjer nas je čakala krasna večerja. Po hrani smo se zelo hitro opomogli, nekateri so žal omagali malo prej. Večer je bil kar prijeten, poslušali smo CD-je in tudi zaplesali.

Naslednji dan je bil prav tako čudovit, kot prejšnji. Sonce je bilo zelo prijetno toplo. Po zajtrku smo se poslovili in odšli proti dolini, med potjo smo nabirali kostanj, nekateri pa gobe-marele, za piko na i je Jože pozabil gobe na avtobusu.

Naslednji cilj je bil Žavcarjev vrh. Sonce je peklo, kot sredi poletja, toda užitek je bil nepopisen. Po okrepčilu in počitku pred domom na Žavcarjevem vrhu smo se končno odpravili v dolino. Hodili smo dve uri po zelo strmi poti do vasi Srebrnica, od tam pa z avtobusom do železniške postaje v Mariboru in nato z vlakom do doma.

Občutki so bili čudoviti, dobro razpoloženje, sonce in kamor si se ozrl je bil prekrasen razgled, razgibana pokrajina, vsepovsod hribčki, vinogradi, Slovenija je res čudovita dežela.

Udeleženci izleta: Tone Kresnik – vodnik, Drago Duh – pomočnik, Tomaž Stražar, Dušan Bremec, Vran Milan, Liljana Drevenšek, Blaž Drevenšek-13 let, Nika Drevenšek-13 let, Tadeja Kresnik-10 let, Katja Ramšak, Jelka Kresnik, Jože Curk, Vesna Pavšelj, Gordana Olip, Zvonka Klasek, Metka Burkeljca, Janja Stražar

Jelka Kresnik - Košuta

Slike:
Žel. postaja Maribor Pogled na Sv. Urban Še dolga pot je pred nami Vedno zadnji Pogostitev s kostanjem - Gaj nad Mariborom Najmlajša planinka na cilju - Tojzlov vrh V domu pozno ponoči Jutro na Tojzlovem vrhu Na poti v dolino Na Žavcarjevem vrhu Na avt. postaji proti Mariboru



Slike:



Nazaj na glavno stran